Aromatičen bučni kolač oblit s temno čokolado

Iz prve letošnje hokaido buče (kupljene) sem naredila odlično bučno pecivo.
Naredila sem tudi bučne njoke z žajbljem in parmezanom in črne tagliatelle (iz riža Venere) z bučo in timijanom. Ta druga dva recepta prideta na vrsto kdaj drugič.

Za osnovo za pecivo sem izbrala recept iz italijanskega bloga tukaj. Kar precej sem ga priredila po svoje po količini sestavin in zelo sem zadovoljna z rezultatom.

sestavine za bučni kolač

300 g bučnega pireja
150 g zmehčanega masla
100 g rjavega sladkorja
3 jajca
naribana lupinica 1 limone (v original.receptu pomarančna)
1/2 žličke mletega cimeta
ščepec ingverja v prahu
ščepec muškatnega oreščka v prahu
ščepec soli
300 g moke (jaz 200 g moke za pecivo Mlinotest, 100 g riževe moke)
2 žlički vinskega kamna (ali pecilnega praška)
1 žlička praška sode bikarbone

100 g temne čokolade 60%
1 žlica oljčnega olja
3 žlice kokosovo riževega mleka


Bučo sem dobro oprala, narezala na velike rezine in dala v pekač, pokrito najprej s peki papirjem nato še z alu folijo na 180 stopinj za 3/4 ure.
Maslo sem penasto zmešala s sladkorjem, postopoma sem dodajala rahlo stepena jajca. Narahlo sem primešala bučni pire, dišavnice, sol. Počasi in narahlo sem primešala še moko pomešano s praški.
Pekla sem v pečici ogreti na 160 stopinj 30 minut, nato sem ugasnila pečico in pekla še 10 minut.

Pecivo sem prelila s temno čokolado, stopljeno nad parno kopeljo, kateri sem dodala malo kokosovo riževega mleka in 2 žlici oljčnega olja.     
 

Naj vas in sebe spomnim na recepte z bučo, ki sem jih objavila v prejšnjih letih.


torta z bučno kremo





rižota z bučo





kremni puding hokaido avokado kvinoja






rižota Venere s Hokaido bučo





Če boste pripravili kaj od tega, kar sem jaz, vam želim veliko veselja pri kuhanju in pečenju in veliko užitkov pri okušanju jedi.

Karkoli boste pripravljali v kuhinji, vam želim enako.

Vesela bom vsakega komentarja tudi takih s pozitivno kritiko.
Do naslednjič, lepo se imejte. 

Bašanija, Savudrija, Buje

nekaj ujetih trenutkov z dopusta v zgornji hrvaški Istri

 pogled na hotel Moj mir s plaže (noge niso del objekta in plaže)


 


 
  galebi na obali pod teraso restavracije

 sončni zahod s terase pred restavracijo hotela

en posnetek pred Savudrijskim svetilnikom

 Savudrijski čolni na obali

pogled na morje izza borovcev

sonce se spušča proti morju 

zvonik in beneški levi v Bujah

trije so levi v Bujah, eden na svoniku, ta pod zvonikom in še eden na istem trgu na pročelju stavbe občine
 

ena izmed ulic v Bujah

Osmice na Krasu . . . ta na Tržaškem krasu

Osmice se dogajajo na slovenski in italijanski strani Krasa. Lepa priložnost, da spoznamo zanimive kraške vasi, poti, ki vodijo do njih, ljudi, ki jih tam srečamo in hrano ter pijačo, ki nam jo tam ponudijo.

Te fotografije (žal jih je malo in niso kvalitetne) so posnete na Osmici v Praproti, vasici na italijanski strani krasa, dobrih 15 minut vožnje iz Dutovelj in dobrih 5 minut vožnje iz Gorjanskega pri Komnu.

lepo je bilo sedeti pod velikanskim orehom na velikem "borjaču"

od tu je lep pogled v starinsko okusno opremljeno sobo na drugi strani dvorišča ter v kletne prostore (na levi strani je velik star vodnjak, ograjen z leseno ograjo okrog in okrog), ki se ga žal tu ne vidi

detalj iz ene od "kamnitih" sob, zelo prijetno opremljenih v starem stilu

  

pogled na šank, kjer se naročijo dobrote, ki jih na osmici ponudijo domačini

gostje ob mizah poskušajo hrano in pijačo in zadovoljno kramljajo

takole prinesejo na mizo sir pokapan z odišavljenim olivnim oljem, čebulno marmelado . . .

poleg še narezek iz odličnega domačega pršuta, pancete, salame, kuhanega pršuta in vratovine, poleg nariban hren  . . .

   

tu se zelo slabo vidi, vendar je bilo zelooo dobro (nisem si zapomnila vseh imen, zato bom imenovala samo rukolo, ki je bila na vrhu
zraven smo dobili še vloženo zelenjavo (bučke, paradižnike, olive . . . )

domač kruh



 

po vseh teh dobrotah pa še v našem primeru kuhani orehovi štruklji (imeli so še druge zanimive sladice, ki jih nisem uspela fotografirati) 

zraven seveda kozarček odličnega terana, katerega barva se na fotografiji ne vidi prav najbolj

15 metrov od te domačije je krasen razgled na morje . . . tokrat seveda zvečer, ko se vidijo samo lučke (videli smo tudi luč svetilnika, najverjetneje na hrvaški strani). Fotografija ni uspela,  žal.

Je uspel pa ta sobotni večer v avgustu, ki smo ga preživeli v tem prijetnem kraju nedaleč od morja, za katerega pravijo, da ima posebno mikro klimo.
In res smo se tu odlično počutili in bomo sigurno še prišli. Če ne letos pa drugo leto.





  

spoznala sem nekaj nove divje hrane...

Včeraj zgodaj zjutraj je začelo deževati, tako naenkrat, brez opozorila. Pogledala sem ven in prizor je bil tak, kot da bo deževalo cel dan. Nebo popolnoma sivo z vseh strani in lep dežek je prav "kulturno" padal, brez kakršnih koli dodatnih efektov.

No, lepo, kar naj dežuje, magari cel dan, saj je bil že težko pričakovan.
Toda mogoče je minilo 10 minut in o dežju ne duha ne sluha. Zapihala je rahla burja in nebo je začelo spreminjati svojo podobo. Barve oblakov od sive do svetlo sive, ki so se pomikali in sprehajali sem in tja.

Tudi dobro, mogoče še boljše. Vzamem nahrbtnik z zvezkom in pisalom, dežnikom in peščico piškotov (če me prime lakota) hmm... in se odpeljem proti Pliskovici.

  

 vhod v Hostel Pliskovica iz dvorišča

pogled z dvoriška mladinskega hotela v Pliskovici proti jugu

 pomenek pred startom v novo doživetje

veselo smo zakorakali čez cesto na poljsko pot, kjer so nas čakala zanimiva odkritja

Dario Cortese nam je predstavil kar nekaj rastlin, ki rastejo na naših travnikih in ob poteh...pa nismo vedeli za njihova imena in lastnosti 

Prav kmalu smo srečali rastlino, ki mi ni dala miru najmanj eno leto (raste ob poteh, na robovih travnikov, ob zidovih). Najbolj sem se veselila tega, da je dobila ta rastlina sedaj ime in sicer čober (na zunaj kot mala meta, vonj podoben meti, vendar bolj nežen), cveti svetlo do temno vijolično.

Vesela sem bila tudi spoznanja z divjim korenjem, ki ga sicer srečujem vsak dan, vendar si ga do sedaj nisem upala poimenovati.

Srečali smo veliko gredljatega luka, ki je na zunaj pravi lepotec, pa tudi okus ne zaostaja.

Kraški žepek me je presenetil v dveh različnih aromah, enega sem že dobro poznala, drugega pa sedaj poznam (še bolj mi je všeč njegova aroma, ki je malo nežnejša in vsebuje tudi noto limone).

po dveurnem učenju smo se ustavili na jasi ob kalu (ki ga nisem ujela v objektiv telefona)

ujela sem pa tole malico z divjo hrano: divje korenje, luk, kraški žepek in še kaj, hm... z dodatkom olivnega olja, kruha in odličnega svežega sira. oz. obratno, divjo hrano smo dodali na kruhek, pomazan z olivnim oljem in obložen s koščkom sira... mmmm, kako se to lepo povezuje in dopolnjuje   

 med potjo nazaj smo poglabljali na novo naučene stvari o divji hrani

ko smo prispeli nazaj v vas, smo se pred hostlom osvežili s sirotko, v kateri je bil namočen kraški žepek - odlično!

pridne roke so "strebile" semena navadnega korenja, luka in še česa

za pripravo namaza iz albuminske skute z dodatkom divje hrane, olivnega olja in kraškega terana, ki smo ga jedli na rezinah bučke - res zeloooo dobro.

Preživela sem res prijetne urice... v družbi, kjer sem se naučila veliko novih stvari in spoznala nekaj novih ljudi.

p.s. aja... vreme je bilo ravno pravšnje, kot naročeno, malo sončka, malo oblačnosti, ravno prav burjice...


Udeleženci (ke) smo se zmenile, da naslednje leto spet povabimo Daria in se dobimo, vendar takrat malo bolj zgodaj..... spomladi, ko je na travnikih kar najbolj pisano in nam bo Dario poimenoval in približal še kar nekaj divjih rastlin ... divje hrane.